Če bi mi v otroštvu kdo dejal, da me bo skozi leta šport tako zelo zasvojil, mu tega zagotovo ne bi verjela. Ne zato, da nisem uživala v športu, temveč si preprosto ne bi mogla predstavljati, da bo šport postal nepogrešljiv del mojega življenja.

Že kot osnovnošolka, sem s sošolko, ki sva bili neločljivi, začela obiskovat športne dejavnosti. Vpisali sva se na vse, kar je bilo mogoče. Vedno sem na skrivaj tekmovala z njo (še do danes ji tega nisem povedala). Ni bilo pomembno, ali je šlo le za testiranje, za športni karton, ali pa le igranje med dvema ognjema. Vedno sva bili tekmovalni prijateljici in prav z zdravo tekmovalnostjo, sva druga drugo motivirali. Lahko rečem, da je bila prav ona prvi krivec, da sem želela poizkusiti mnogo športov, a izmed vseh me je najbolj prevzel rokomet.

S treningi rokometa sem začela v 2. razredu. Najprej je bil to le krožek, kasneje pa sem se vpisala v klub. Vzljubila sem treninge in ekipo, našla dobre prijateljice in uživala v tekmah. Prijateljstvo in športni duh tekmovalnosti, smo dokazovale tudi na parketu.

Kot pivot, sem bila pri 12 letih poklicana na poletni reprezentančni tabor in to leto je bilo zame prelomnica. V ekipi letnikov 97/98 sem bila med mlajšimi tekmovalkami, in hkrati slabšimi, zato sem pogosto izgubila priložnost dokazovanja na igrišču. Posledično pa je počasi izzvenevala tudi ljubezen do rokometa. Čeprav smo prav to leto osvojile naslov državnih prvakinj, si tega uspeha nisem mogla prilaščati, nisem se tako veselila, kot bi se pričakovalo, saj se nisem počutila del tega. Kasneje je šlo vse samo še na slabše, a sem vztrajala. Leta 2014 se je zgodila menjava trenerja, ki pa je bila pika na i, da sem rokometno kariero zaključila. Z novo trenerko nikakor nisva našli skupnega jezika, zato sem zbrala dovolj moči in v sredini 2.letnika zapustila klub. Priznam, čutila sem olajšanje. Ker je šport že predstavljal del mojega vsakdana, sem pričela spoznavati nove dimenzije in užitke in ni mi žal, da sem se tako odločila, saj sem z novim pogledom odprla oči v svet športa.

Poleti me zaprt prostor v fitnesu ni najbolj privlačil, zato sem se kot ljubiteljica narave rajši odpravila na zrak in pričela osvajati gorovja in hribovja. Občutke, ki jih doživljam na vrhu gora, se ne da opisati z besedami. Priznam, da sem kot mlado podivjano dekle, svoji mami in očetu z mojimi podvigi povzročila kar nekaj sivih las a sem jima nekega dne dejala:
“Vsak tele ima svoj vesele.” In tako sem tudi jaz – “tele” našla »svoj vesele”, kjer se počutim svobodno, veliko in srečno. Gore so tiste, ki mi dajejo moč, ljubezen in energijo. Čeprav za svoje podvige s hojo potrošim precej energije, se kljub temu na koncu počutim “(po)polno”. Svež zrak, narava in čudoviti razgledi, so dejavniki, ki me vlečejo v hrib in zaradi katerih je na koncu vredno vsake kapljice znoja.

Hojo v hrib lahko primerjam z meditacijo. Z njo dosegamo cilje, ki si jih zastavimo. Vsaka pot, ki se je lotimo ima cilj. A za dosego cilja potrebujemo vztrajnost, potrpežljivosti, borbenost in ambicioznost. Ko nam uspe, si dokažemo, da smo prav to: vztrajni, potrpežljivi, borbeni in ambiciozni.

.. tako, to sta moja športa, za katera sem neizmerno vesela, da sem ju spoznala in da sta me prevzela.
Svoj prosti čas pa zelo rada zabijem tudi v kuhinji, kjer uživam v pripravljanju zdravih receptov.

Želela bi poudariti, da smo vsi rojeni za šport. Ni »junaka«, ki se ne bi našel vsaj v enem športu, ki bi mu zagotovo dal to kar je dal meni – srečo, zadovoljstvo in moč!
Vse kar je treba narediti je to, da damo priložnost sebi in stvarem okoli nas.
Za to, da nekaj naredimo zase ne potrebujemo denarja, pa tudi premalo časa ni pravi izgovor. Teden ima 168 ur in ni vrag, vsak bi moral vzeti vsaj nekaj ur časa zase in za športno aktivnost. S športom si krepimo telo in duha. Zdrav duh v zdravem telesu nas osrečuje. Srečen posameznik pa gradi mozaik celotne družbe.