Ko ljudem povem, da treniram preskakovanje ovir s konji, pogosto slišim odgovor: “Preskakovanje ovir s konji? Kako to sploh izgleda?”

Gre za šport, ki v Sloveniji ni zelo razširjen in se vsekakor močno razlikuje od popularnih in vsem dobro znanim športom, kot so nogomet, košarka, atletika, ples…

Ljudje šport povezujejo predvsem s fizično aktivnostjo posameznika oz. skupine ljudi. Preskakovanje ovir s konji poteka v paru- zahteva delo tako jahača kot tudi konja. Prav zato se pogosto srečujem s komentarjem: “To sploh ni šport, saj vendar vse delo opravi konj.”

“Res je, preskakovnaje ovir s konji ni šport, je več kot samo šport,” jim odvrnem.

Tekmovanja v preskakovanju ovir so se razvila iz zelo priljubljenega športa – lova na lisice v Angliji in na Irskem. Prva tekmovanja so bila v Franciji že leta 1865, nekaj let kasneje pa so jih organizirali že tudi v Avstro Ogrski. Ker je bil ta šport dokaj nevaren, so tekmovali predvsem vojaki in oficirji. Preskakovanje ovir se je v zadnjih desetletjih iz »gladiatorske predstave«, v kateri sta bila pomembna le moč konja in pogum jahača, razvilo v tehnično disciplino.

Cilj tekmovanja je preskočiti vse ovire v določnem zaporednju, brez napak in v najhitejšem možnem času. Od jahača zahteva veliko občutka in znanja, od konja pa izšolanosti, ki jo lahko dosežemo le s potrpežljivim in dolgotrajnim delom. Tekmovanja se danes odvijajo v različnih kategorijah, glede na višino postavljenih zaprek (višina zaprek je različna, začne se pri 60cm, na najtežjih temovnajih pa vse do 160cm). Tekmovanje se ocenjuje s  kazenskimi točkami, ki jih tekmovlani par dobi v primeru napake (npr. podrta zapreka, krog, neposlušnost konja). Poleg tega je pomembno, da par z ovirami opravi v čim krajšem, predvsem pa v predpisanem času. Zmagovalni par je tisti, ki vse ovire preskoči brez napak in v najhitejšem času.

Preskakovanje ovir je torej disciplina, ki zahteva popolno sodelovanje konja in jahača. Prav to ga dela drugačnega od večine športov, ki temeljijo pretežno na delu posameznika. Je nekaj več, saj je za uspeh potrebna medsebojna povezanost živali in človeka, ki se gradi skozi mesece in leta treningov ter časa, ki ga preživimo skupaj.

Seveda je osnova dobra fizična pripravljenost obeh- konja in jahača, vendar to še zdaleč ne zadostuje za uspeh. Konji niso športni pripomoček, ki bo deloval po navodilih človeka, so živali, s katerimi je potrebno vzpostaviti vez zaupanja, kar včasih ni tako preprosto. Prav tako je vsak konj drugačen- z nekaterimi se ujamemo bolje, z drugimmi slabše.  Vsekakor pa se mi pri delu z njimi zdi najpomembnejša vztrajnost. Pomembno je, da se zavedamo, da rezultat ne bo prišel čez noč in da kljub neuspehu vztrajamo in poskusimo ponovno. Gre namreč za šport, kjer je nemogoče ves čas zmagovati- uspeh je odvisen od številnih dejavnikov, velikokrat je potrebno tudi nekaj športne sreče. Prav zato je še posebaj pomembno, da nas dnevi, ko ne gre najbolje ne ustavijo, da ostanemo pozitivni, pozabimo na neuspeh in si zastavimo nove cilje, ki jih želimo doseči.

Že kot majhna punčka sem se takoj zagledala v te čudovite živali in staršem ni preostalo drugega, kot da me vpišejo v šolo jahanja. Od začetnih uric jahanja na ponijih se je ob občudovanju starejših tekmovalcev v preskakovanju ovir v meni postopno razvijala vedno večja ambicija po tekmovalni karieri. Vendar pot do tekmovanj ni bila tako hitra in enostavna. Tekmovanja namreč pomenijo tudi nakup prvega konja, kar pa pomeni veliko odgovornost in povsem drugačen način življenja. Moja velika želja se je izpolnila pri štirinajstih letih, ko sem skupaj s svojim prvim konjem nastopila na tekmovanju v Ljubljani. Bila sem najsrečnejša punca na svetu! Delo  s konji mi je bilo tako všeč, da sploh nisem opazila, da sem namesto nekajkrat na teden trenirala vsak dan. Konji, podobno kot druge živali zahtevajo veliko pozornosti, dela in posledično tudi časa. Večino prostega časa so torej začeli predstavljati treningi, zato je še kako pomembna postala dobra časovna organiziranost.

Trenutno imam dva konja, s katerima tekmujem. Z njima preživim pribljižno tri do štiri ure dnevno, zato imam preostanek prostega časa vedno vnaprej organiziran. Poleg treningov mi namreč veliko časa vzame tudi študij na Pravni fakulteti v Ljubljani, zato je dobro usklajevanje študijskih obveznosti in treningov zelo pomembno.

Časovna stiska, s katero se soočam precej pogosto, mi daje dodatno motivacijo za delo na vseh drugih področjih. Zavedam se, da ima dan zgolj štiriindvajset ur, zato jih poskušam maksimalno izkoristiti in pri tem doseči vse zastavljene cilje.

Oba konja s katerima tekmujem sem dobila kot mlada 5-letna konja, ki še nista nastopila na nobenem tekmovnju. Tako z njima treniram od samega začetka. Pot do nastopov v najvišjih kategorijah je v takšnem primeru daljša, kot bi bila v primeru, če bi kupila “že izkušenega in izšolanega” konja. Potrebno je vsakodnevno delo, potrpežljivost in vztrajnost, saj se tudi konji učijo. Iz leta v leto je postopno viden vse večji napredek, kar je vsekakor najlepša nagrada za vložen trud in delo.

Preskakovanje ovir je čudovit šport, ki združuje fizično aktivnost in ljubezen do živali. V današnjem ritmu življenja, ki je pogosto zelo stresen, mi predstavlja pomemben čas sprostitve ter mi omogoča, da za trenutek odmislim vsakodnevne probleme. Po treningu se domov vedno vračam polna pozitivne energije. Še tako slab dan, postane v družbi konj boljši. Ne gre torej samo za šport, ampak način življenja, ki ga ne bi zamenjala za nič na svetu!