Ples ni ravno beseda, ki bi večini ljudi najprej padla na pamet, ko jim omeniš besedo šport. Kaj šele latinskoameriški in standardni plesi. Šport se največkrat povezuje z močjo, surovostjo, hitrostjo, predanostjo in trdim delom, redko pa bi ga povezali z estetiko, stilom, lepoto, prezenco in nastopanjem. Pa vendarle so ravno to ene izmed glavnih komponent plesa.

Kot povprečna 7-letnica sem vedno sanjala, da bo nekega dne pome prišel princ na belem konju, ki me bo odpeljal v velik grad, in bova živela srečno do konca svojih dni. In ko me je v šoli eden izmed sošolcev vprašal: »Ej Kristina, a bi ti plesala z mano?«, se mi je zdelo, da to zagotovo mora biti to. Spomnim se, kako sem tisti dan celo popoldne poplesavala po sobi z oranžnim plišastim medvedkom v roki kot mojim soplesalcem in si predstavljala, kako bom nosila dolge elegantne rožnate obleke ter zlate čeveljčke s peto. Nato pa je prišel prvi trening, za njim še eden in za tem še eden in še eden in še mnogo mnogo več, ko sem spoznala, da pa mogoče le vse ni tako lepo, enostavno in pravljično, kot sem si predstavljala.

S treningi je prišlo tudi vedno več odrekanj, požrtvovanj, potrebnega vedno več časa, oblek, čevljev in še več treningov. Ti so se kmalu preselili iz bližnjih okoliških krajev v uro in pol oddaljeno Ljubljano, saj je tam center slovenskega plesa, z vsemi glavnimi trenerji in dvoranami, kar pa predstavlja za vse, ki ne živijo tam, kar velik izziv. Kmalu so se treningi tudi podaljšali iz ure in pol na tri ure, kar je pomenilo za najine starše 3 ure sedenja v avtu in mešanja zraka. Težava pa ni bilo zgolj posedanje v avtu, vendar tudi pozne večerne ure treningov, ki so se navadno zaključevali okoli 10. ure zvečer. Za Ljubljančana to seveda res ni pozna ura, nama pa je to pomenilo še uro in pol vožnje do doma in nato še vsaj pol ure preden se spraviš v posteljo. Pa tudi to še ne bi bil prevelik zalogaj, če nama ne bi bilo potrebno vstajati vsak delovnik ob 5.10 zjutraj, da sva ulovila vlak, ki naju je pripeljal do srednje šole. Matematiko bom prepustila vam ;). Tekmovanja, ki sva se jih udeleževala so prav tako postajala vedno večja in kaj hitro prestopila slovenske meje. Najprej na Hrvaško, nato v Italijo, Avstrijo, Madžarsko, za tem še Srbija, Bosna in Hercegovina, Nemčija, Anglija, Latvija, Moldavija. Vse skupaj je seveda povzročilo drastičen porast stroškov, ki so pri tem nastajali, kar pa je (kot je v našem svetu že stalna praksa) padlo na ramena staršev. K temu so prispevale še vedno višje cene treningov in plesnih oblek, kar seveda tudi ni bistveno olajšalo situacije.

Zaradi takih pogojev in ovir s katerimi se morajo spopadati mladi plesalci in neposredno tudi njihovi starši, ta šport pri popularnosti plačuje visoko ceno, saj število plesalcev v Sloveniji iz leta v leto strmo upada. Več kot očitno javnost kriči po spremembah ampak očitno noče nihče prisluhniti. Najmanj kar bi lahko zveza naredila je, da bi organizirala več tekmovanj v Sloveniji in tako se plesalcem ne bi bilo potrebno razmetavati po vsej Evropi, da bi pridobili potrebne točke za napredovanje. Tistim, ki pa imajo željo tekmovati v tujini, pa bi definitivno lahko pokrili vsaj del stroškov, ki si jih nakopljejo na glavo za to, da zastopajo slovenske barve. Kot vsak drugi šport ti tudi ples vzame ogromno časa, denarja, energije, po drugi strain pa ti hkrati da toliko določenega znanja, ki ga ne bi mogel pridobiti na noben drugi način. Nešteto ur poslušanja trenerjev, ki ti konec koncev ne predajajo zgolj plesnega znanja, temveč tudi življenjskega, ti da določeno širino, s katero gledaš na življenje. Nastopanje pred polno dvorano na najbolj prestižnem tekmovanju v plesnem svetu, ko veš da so vse oči uprte vate, in da sodniki ocenjujejo vsak tvoj gib na plesišču, kot tudi izven njega, te resnično prisili da hitreje odrasteš, da verjameš vase in da iz dna srca zaupaš svojemu partnerju.

 

Kar je zagotovo največji izziv in hkrati najboljša stvar v športnem plesu, je delo v paru. Ves čas imaš partnerja, ki gre s tabo skozi vse dobro in slabo. Ne glede na to kaj ti rečejo starši ali prijatelji, samo ON točno ve, kako se počutiš ob porazu, ali zmagi. Z njim deliš oder in pritisk sodnikov, spodbuja te, ko to potrebuješ in ti da še tisto glavno brco v ‘‘ta zadno’’, da daš vse od sebe. Hkrati pa te nauči potrpežljivosti in strpnosti do napak drugih, tolerirati slabo voljo, sodelovati, poslušati in spodbujati tudi takrat ko še sam ne verjameš vase. Ples me je spoznal tudi s zdravo prehrano, kar je v kombinaciji z veliko mero gibanja fenomenalno vplivalo na moje počutje. In ko se tega občutka navadiš, te kar hitro zasvoji. Prav tako bom za vedno s sabo odnesla delovne navade in disciplino, ki sem jo pridobila zaradi velike količine dolgih in napornih treningov. Pa ne le to, zaradi istega razloga sem postala mojstrica v organizaciji prostega časa, saj ko ga imaš na voljo zelo malo, ga moraš še kako pametno izkoristiti, posledično pa imam tudi veliko boljšo koncentracjo, saj si ne smeš privoščiti, da bi ti misli zbežale drugam. Kar mi vedno bolj pride prav v življenju, je to, da sem se na moji plesni poti resnično naučila spopadati s stresom in pritiskom, ker globoko v sebi vem, da moram vedno dati vse od sebe. In pa najpomembneje, kar bom odnesla s sabo v življenje, je ljubezen do plesa. Vse to so vrline, ki se jih z nobenim denarjem ne da kupiti, nihče ti jih ne more vzeti, spremljajo pa te vse življenje. In tega, ne bi zamenjala za nič na svetu.