FREEDIVING ALI POTAPLJANJE NA VDIH
Se spomniš, kako je bilo, ko si držal dih pod vodo v čisti temi? Vsak od nas je že izkusil ta občutek, ki se je končal s porodom in prvim vdihom. Človek enostavno pozabi, da je prišel na svet z držanjem diha in da je to čisto naravno… Ko ljudje izvedo, s čim se ukvarjam, me pogosto vprašajo: »Ali te ni strah teme in kaj če ti postane slabo? Kaj pa morski psi?« V nadaljevanju bom poskusila razložiti, kaj čutim med potopom in zakaj se ukvarjam s tem.

Ležim nekje na odprtem morju in se sproščam. Globina je dobrih osemdeset metrov. Sem v čisti tišini, sama med valovi. Počutim se udobno in uživam. Zaupam potapljačem, ki me bodo med potopom varovali. Pripravljena sem. Počasi vdihnem in se potopim. Plavam do globine dvajsetih metrov, kjer se prepustim morju da me posrka. Začnem padati, saj sem negativno plovna. Padam s hitrostjo enega metra na sekundo. Izenačujem pritik. Skoncentrirana sem nase in na potop. Napaka mi ni dovoljena. Če občutim nelagodje, je to znak, da se morem še bolj sprostiti. Med padanjem v globino uporabljam različne tehnike izenačevanja, katere treniram tudi v bazenih. Ob doseženi globini se ustavim in obrnem. Začnem plavati proti površini. Pozorna moram biti na tehniko in skoncentrirana, da mi ostane dovolj energije in zraka. Varnostniki me čakajo na tridesetih metrih globine (upam, da jih nikoli ne bom potrebovala) Umirjeno plavam in premagujem še zadnje metre, nato vdihnem. Na površju začnem globoko dihati. Sledi protokol. I am OK in si snamem očla. Potop je bil uspešen. Nato dobim dodatno energijo za treniranje, saj komaj čakam naslednjega izziva z morjem. Želim ugotoviti, kje so tiste meje do kamor lahko pride človeško telo.

Na globinskih treningih se potapljam pod petdeset metrov, z različnimi tehnikami in sicer z monoplavutjo, z dvema plavutima, prsno ali z vlečenjem po vrvi. Ker je najgloblja točka slovenskega morja na osemintridesetih metrih, moram na treninge v poletnem času k sosedom na otog Pag, spomladi in v jeseni pa v Egipt.

Za takšne potope v morju je potrebno veliko treninga v bazenu in na suhem. V bazenu treniram štirikrat na teden. Trikrat tedensko dinamiko, kjer plavam pod vodo in tako treniram tehniko in vzdržljivost za globino. Enkrat na teden pa treniram statiko tako, da držim vdih pod vodo. Potrebna pa je tudi dobra fizična pripravljenost, ki jo dobim izven vode v fitnesu, s tekom v naravi in z drugimi športi. Zelo pomembna je tudi mentalna pripravljenost ki jo treniram z jogo in dihalnimi vajami.

Z monoplavutjo v dolžino preplavam 140m, statiko držim krepkih 5 minut. Najljubša disciplina pa ostaja v naravi, to je potapljanje v globino, moj rekord je -61 metrov. Udeležujem se bazenskih tekmovanj po Evropi, z njimi se pripravljam na tekmovanja v globino, ki jih bom izvedla v bližini prihodnosti.

Načrt za mojo prihodnost je znan. Želim konkurirati najboljšim in postavljati svetovne rekorde v potapljanju na vdih. Imam dovolj časa in volje.

Slika (foto:Vasja Bočko) nastala na mojem podvigu dva Triglava v enem dnevu. 9.9. 2018 sem v enem dnevu dosegla najvišjo točko Slovenije Triglav (2864m) in se še isti dan potopila na najnižjo točko Slovenskega morja (-38m) v Piranu.

Mojca Haberman